Predstavitev

Začetki GRS MariborGRS Maribor je reševalno društvo, organizacijsko povezano v sestavu Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) kot eno od 17 društev in postaj, katere teritorialno pokrivajo področje Republike Slovenije. Reševalno moštvo je sestavljeno iz 39 gorskih reševalcev in pripravnikov GRS ter 58 reševalcev sodelavcev in drugih članov. Delujemo razdeljeno na reševalne skupine v Mariboru, Slovenski Bistrici, Zrečah, Mislinji, Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi, Ribnici na Pohorju, Lovrencu na Pohorju, Selnici ob Dravi in Rušah.

Sedež društva

Društvo ima prostore v Izobraževalnem centru URSZR v Pekrah, Bezjakova ulica 151, 2341 Limbuš pri Mariboru.

Reševalno delo

Največ reševalnega dela opravimo med dežurstvi na raznih prireditvah in organiziranih smučiščih, rešujemo ponesrečene turiste in planince na težko dostopnem terenu Pohorja, Kozjaka ter celotne Severovzhodne Slovenije. Sicer pa so naše naloge tudi iskanje pogrešanih oseb, pomoč v prometnih nesrečah na težko dostopnem terenu, pomoč bolnim na odročnih kmetijah, pomoč ob naravnih katastrofah in ujmah. Izvajamo tudi reševanje ponesrečenih padalcev, gorskih kolesarjev in drugih, ki zaidejo v težave na težko dostopnih mestih. Znanje in opremljenost reševalcev je na vrhunski ravni in se postavlja ob bok drugim alpskim deželam. Da bi obdržali takšen nivo, moramo nadaljevati s kontinuiranim izpopolnjevanjem, urjenjem ter opremljanjem. Vsekakor pa je največji motiv za delovanje želja po čim bolj uspešnem in kvalitetnem reševalnem delu.

Zgodovina društva

Prvo sekcijo ÖAV (Österreichische Alpen Verein) z namenom reševanja v gorah in drugem težko dostopnem terenu so v Mariboru ustanovili med letoma 1902 in 1914. Sedež reševalne »postaje« je bil na Koroški cesti v Mariboru. Naloge sekcije pa so bile predvsem skrbeti za zadostno število usposobljenih reševalcev in primerno opremljenost. V slučaju nesreče so bili iz strani oblasti pozvani na reševanje. Stroške reševanja je plačal ponesrečenec ali njegovi svojci, v kolikor to ni bilo mogoče pa Centralna Banka (Zentralkasse). Vsaka sekcija je ustanovila svoje obveščevalne točke na terenu, katerega je pokrivala. Vodja sekcije je bil Dr. H. Schmiderer jun., Kärntnerstrasse 28 Maribor, imeli so šest obveščevalnih točk. (Vir : »Die Männer mit dem Edelweiss im Grünen Kreuz« Dr. Arthur Frölich, Universal Verlagsgesellschaft – Graz – Wien – München , 1986)

Med svetovnima vojnama je takšna oblika delovanja gorske reševalne službe žal zamrla, čeprav se je v Mariboru kot posledica uspešnega in aktivnega dela planinske organizacije začelo in razvijalo alpinistično udejstvovanje, ki je leta 1937 vodilo k ustanovitvi alpinističnega odseka. Po rezu med alpinistično srenjo, ki mu je botrovala II. svetovna vojna, je že spomladi 1946 alpinistični odsek v Mariboru okrepil delovanje z mladimi navdušenci. Pojavile so se potrebe po njihovem izobraževanju, vse aktivnejše udejstvovanje z alpinizmom pa je s seboj prineslo tudi razmišljanje o ustanovitvi gorske reševalne službe. Tako je bila leta 1947 pri planinskem društvu Maribor po prizadevanjih alpinističnega odseka sprejeta odločitev o ustanovitvi gorske reševalne službe.

Za naše območje je bila prvotno zadolžena reševalna baza v Celju, ustanovljena v sklopu Planinske zveze Slovenije. V Mariboru pa je bila organizirana reševalna skupina. Leta 1948 je bil prvi vodja reševalne skupine dr. Dušan Vodeb, s podporo ekipe v sestavi: Stane Anderlik, Lojze Krajger, Vili Balant in Ivo Janžekovič. Od leta 1952 do leta 1978 je postajo vodil Lojze Kraiger, ki je k delu povabil Jožeta Komučarja z izšolanim psom, dr. Viljema Brumeca, Tea Pajnika, nekaj časa kasneje še Danila Škerbineka in Srečka Klemenca. Kljub pomankanju ustrezne opreme, ki so si jo pogosto izposodili pri alpinističnem odseku ali uporabljali načelnikovo, brez ustreznih prostorov ter brez ustreznega finančnega zaledja, se je delovanje postaje razcvetelo. Leta 1958 sta se Krajger in Pajnik udeležila državnega zimskega reševalnega tečaja, kjer sta se seznanila z novo reševalno tehniko. Mlada postaja je učinkovito opravljala tako reševalno kot tudi preventivno delo in tako k sodelovanju pritegnila mlade alpiniste, ki so jih vključevali v izobraževanje. V tistem času ni bilo le pomanjkanja opreme, ampak tudi ustreznega gradiva, zato so se lotili priprave tudi le-tega, tako iz metod reševalne tehnike kot tudi prve pomoči. Preventivna in vzgojna predavanja so izvajali tudi po planinskih društvih in njihovih alpinističnih odsekih.

Z razvojem turizma na Pohorju in Pohorske vzpenjače, se je pojavila potreba tudi po reševanju na smučišču, zato so v svoje vrste vključili tudi dobre smučarje, ki so z znanjem prve pomoči ter vožnje reševalnih sani akja začeli izvajati stalno dežurstvo na pohorskih strminah v sezoni 1959/60. Leta 1961 pa so prvič dežurali tudi na tekmi FIS.

Prva dva člana – gorska reševalca je postaja dobila z Jocom Balantom in Ludvikom Pinterjem.

Z aktivnim delom je postaja dobivala vedno večji ugled v družbi in tako so pristojne uprave in organi začeli sofinancirati delovanje postaje, ki je leta 1961 začela z opremljanjem prvih šestih obveščevalnih točk.

Leta 1962 je postaja izvolila svoje vodstvo. Za načelnika postaje je bil potrjen Lojze Krajger, za tajnika Danilo Škerbinek in blagajnika Teo Pajnik. Z razcvetom udejstvovanja v planinskih društvih in predvsem v njihovih alpinističnih odsekih je postaja s kvalitetnim kadrom okrepila moštvo. Leta 1963 je postaja organizirala letni reševalni tečaj, na katerem so poleg pripravnikov Vinka Dobrile in Slavka Kojca sodelovali tudi drugi novinci, smučarji reševalci, začelo pa se je tudi sodelovanje s takratno milico. Leta 1964 so se tako pripadniki pilice pridružili moštvu na gorsko reševalnem tečaju na Peci, v ta čas pa sega tudi sodelovanje z GRS Prevalje in pozneje tudi z GRS Celje.

Postaja je sredi sedemdesetih let dobila nove člane, Iva Dokla, Darka Dolinška, Milana Medena, Joža Šisernika in dr. Franja Terčelja. Z razvojem smučarskega turizma na različnih delih Pohorja se je povečala potreba po reševalnem delu tudi na tem področju. Ustanovljene so bile reševalne skupine tudi za potrebe tovrstnega reševanja.

Leta 1958 je začela delovati reševalna skupina Maribor – reševalci na smučiščih ob stari sedežnici na Habakuku in takrat novi Pohorski vzpenjači.

Leta 1965 je bila ustanovljena reševalna skupina Slovenj Gradec, ki je skrbela za reševanje na obronkih Pohorja in Uršlje Gore. Predvsem pa so izvajali reševanje na smučiščih na Kopah na Pohorju.

Leta 1972 je bila ustanovljena reševalna skupina Lovrenc na Pohorju, ki je delovala ob vlečnici Velka in seveda tudi na širšem območju Pohorja v občini Lovrenc na Pohorju.

Leta 1972 je bila ustanovljena reševalna skupina Zreče-Rogla, ki deluje na smučiščih na Rogli in pripadajočem območju Pohorja v občini Zreče.

Leta 1973 je bila ustanovljena reševalna skupina Slovenska Bistrica, ki deluje na smučiščih Trije Kralji in na širšem območju občine Slovenska Bistrica ter občine Oplotnica.

Leta 1978 je bila ustanovljena reševalna skupina Ribnica na Pohorju, ki deluje na smučiščih v Ribnici in na Ribniški Koči ter na širšem območju Občine Ribnica na Pohorju.

Leta 1979 je bila ustanovljena reševalna skupina Selnica ob Dravi, ki je delovala na območju smučišča Duh na Ostrem Vrhu, sedaj pa pokriva reševalno delo na območju občine Selnica ob Dravi.

Leta 1979 je bila ustanovljena reševalna skupina Vuhred, ki je delovala na smučišču v Vuhredu na območju takratne občine Radlje ob Dravi. Z delovanjem je prenehala leta 1988, saj smučišče ni več obratovalo.

Leta 1999 je bila ustanovljena reševalna skupina Ruše, ki danes pokriva območje občine Ruše. Po razdružitvi velike Ruške občine sta ostali samostojni reševalni skupini v Lovrencu na Pohorju in Selnici ob Dravi, Ruška reševalna skupina pa je po dogovoru z županom pričela delovati pozneje.

Leta 2001 je bila ustanovljena reševalna skupina Radlje ob Dravi, ki sedaj pokriva reševalno delo na območju Dravske doline, Dravskega Kozjaka in severno stran Pohorja.

Postaja je leta 1973 okrepila svoje moštvo z novimi člani, s Karlijem Hauserjem, Francem Krumpakom, Rajkom Rojsom in Dragom Zagorcem.

Po 26 letih vodenja postaje Lojza Krajgerja je leta 1978 funkcijo prevzel Rajko Rojs, ki je bil načelnik vse do leta 1998. Rajko Rojs je med svojim vodenjem postaje podal zamisel o obuditvi znanega smuka čez Pohorje iz leta 1934. Pri organizaciji in vrisu trase so sodelovali gozdarska inženirja iz Slovenj Gradca, člana GRS Maribor, Drago Zagorc in Karli Hauser, udeleženec predvojnih smukov čez Pohorje Jože Dolinšek ter drugi reševalci postaje GRS Maribor. Smukaška pot smuka čez Pohorje je s smučmi, opremljenimi z vezmi Kandahar, vodila od Mariborske koče čez pohorske frate do Koče na Pesku in Ribniške koče vse do Mislinje, od koder so se udeleženci z vlakom vrnili nazaj v Maribor. Pobudniki obuditve prečenja Pohorja so si omislili 50 km dolg pohod v obratni smeri, in sicer od Grmovškovega doma pod Veliko Kopo, mimo Ribniške koče, Koče na Pesku, Lahove žage in Šumika do takratnega zavetišča GRS Maribor na Arehu. Prva Pohorska smučina je bila izvedena 25. februarja 1984 s 76 udeleženci. Postaji je skozi čas uspelo organizirati in izvesti 22 Pohorskih smučin. Zakonske obveznosti organizatorja, pridobivanje soglasij, opozorila na kazenske sankcije za odgovorne na prireditvi in društva kot organizatorja pa so privedle do odločitve, da prireditve v taki obliki ne bo več.

Rajko Rojs je bil načelnik postaje do leta 1998, ko ga je po 20 letih vodenja postaje nasledil Ljubo Hansel.

Postaja GRS Maribor je bila do leta 2002 formalno sekcija planinskega društva Maribor tisk. Služba za zaščito in reševanje Mestne občine Maribor je gorskim reševalcem v Mariboru zagotovila v prostorih gasilske brigade Maribor. Dne 1. julija 2002 je bilo ustanovljeno Društvo za pomoč ljudem Maribor v skladu z veljavnim Zakonom o društvih, ki se je preimenovalo v Društvo Gorska reševalna služba Maribor. Sedež društva je sedaj v Izobraževalnem centru URSZR v Pekrah, kjer imamo zagotovljeno pisarno, skladišče in prostor za službeno vozilo. Društvo veliko dela vloži tudi v vzdrževanje zavetišča GRS Maribor na Pesku. Stalna prisotnost članov na Pohorju in poznavanje terena pripomorejo k hitremu odzivu na razne intervencije.

Društvo je do danes ohranilo način delovanja po reševalnih skupinah, ki pokrivajo območje delovanja Društva GRS Maribor (Maribor, Slovenska Bistrica, Zreče, Slovenj Gradec, Radlje ob Dravi, Lovrenc na Pohorju, Selnica ob Dravi, Ruše) in je tako vpeto tudi v delovanje sistema zaščite in reševanja na lokalni ravni, sodelujemo z regijskimi izpostavami URSZR, občinami in njihovimi štabi Civilne zaščite, Nujne medicinske pomoči (NMP), gasilskimi društvi in policijskimi enotami, še posebej z gorsko policijsko enoto policije, ki je formirana v sklopu posebne policijske enote na policijski upravi Maribor. Zadnja leta aktivno sodelujemo z Avstrijsko gorsko reševalno službo (Österreichischer Bergrettungsdienst), predvsem s sekcijami, ki delujejo na območju dežele Štajerske (ÖBRD Mixnitz, ÖBRD Graz, ÖBRD Schwamberg), s katerimi imamo skupne vaje.

Med regijskimi centri za obveščanje URSZR, pod katere spadamo, največ sodelujemo z Regijskim centrom obveščanja (ReCO) Maribor in ReCO Slovenj Gradec. Korektno sodelujemo tudi s postajama GRS Koroške in GRS Celje, na kateri meji naše območje delovanja, in si po potrebi priskočimo tudi na pomoč pri intervencijah.

V preteklosti smo sodelovali tudi z upravljalci smučišč, saj so naši člani po dogovoru z upravljalci izvajali reševalno službo na javnih smučiščih in so v sezoni izvedli več sto reševalnih intervencij ponesrečenih smučarjev. Organiziranje reševalne službe na smučiščih smo zaradi spremenjene zakonodaje na tem področju opustili, z upravljalci smučišč pa danes sodelujemo pri reševanju iz žičniških naprav.

Društvo je leta 2018 praznovalo okrogli jubilej – 70 let delovanja. Vodenje društva je tega leta Ljubo Hansel predal Katji Črešnik Rac.

Reševalno moštvo je letos sestavljeno iz 40 gorskih reševalcev, v društvu sodeluje še 64 sodelavcev. Med člani je 5 inštruktorjev, ki skrbijo za ustrezno pripravljenost in ohranjanje nivoja znanja članov na rednih letnih in zimskih usposabljanjih v društvu ter izpopolnjujejo svoje znanje na usposabljanjih GRZS. Gorska reševalca letalca se redno usposabljata v skladu s programom GRZS. Zelo aktivni so tudi naši vodniki reševalnih psov, ki se udeležujejo tako programov usposabljanja GRZS ter lastnih vaj v okviru društva. Dodatno pa je naša vodnica reševalnega psa usposobljena tudi za delo s helikopterjem po programu A1.

Pomemben del naše dejavnosti danes je tudi preventivno delo, saj je število obiskovalcev gora vsako leto višje. Naše delovanje poskušamo približati javnosti s prikaznimi vajami in predavanji, podučiti planince in druge gornike o varni hoji v gore ter jih opozarjati na nevarnosti pri udejstvovanju v gorskem svetu.

Pri vseh spremembah, ki jih je društvo doživelo v svoji zgodovini, je nespremenjeno ostalo osrednje vodilo naših članov – nesebično reševati ponesrečene v težko dostopnem svetu in gorah. Naloga društva pa ostaja omogočiti reševalcem razmere, v katerih bodo pridobili vsa potrebna znanja in usposobljenost za varnejše izvajanje svojega poslanstva.

Comments are closed.