V objemu žuborenja pohorskih potočkov, med šelestenjem vztrajajočih starih dreves, kjer jutranji vdih ni enak tistemu iz doline, tam se je letos odvil že 4. tabor Vodnikov Reševalnih Psov iz gorske reševalne službe Maribor. Na severni strani Pohorja, kjer Falski tajhti že skoraj prijetno dihajo za ovratnik, se je na sončno sredo dopoldne pričelo postavljanje reševalno-izobraževalnega tabora, ki je vsem udeležencem in njihovim najboljšim prijateljem (wuf) v naslednjih štirih dneh služil kot nov zelen dom. Vsakodnevnih aktivnosti ni manjkalo nikoli; od načrtovanih motivacijskih metod, socializacije, vaj poslušnosti, pohodov, individualnih usposabljanj, rokovanja z GPS-i, branja topografskih kart in navsezadnje simulacij realnih iskalnih akcij (iskalk), ki so jih naši vodniki in njihovi kosmatinci izpeljali celo s pomočjo GRS brezpilotnikov (dronov), ki so ob zatonu sonca vzleteli in s termo senzorji priskočili na pomoč pri namenski vaji. Čez dan in ob vsakovečernem pripravljanju tabornega ognja, so se lahko znanja željni naučili marsikaterih praktičnih nasvetov iz preživetja v naravi (bushcraft), še posebej iz branja terena in okolice, ter najpomebnejše – kako osmisliti kosmatincem pasje življenje z najbolj plemenitim početjem – reševanja ljudi v stiski. Pohorje nas je sprejelo medse, a noči so bile hladne, jutra sveža a pravljična, potočki s tolmunčki okoli nas pa služili kot hladilnik, bana in umivalnik. Če smo se mi trudili za sabo pustiti najmanjšo sled, jo je Radovna na nas za večno.
Iskreno bi se radi zahvalil GRS upravljalcu brezpilotnega letala, ter še posebej lastniku unikatnega pohorskega bisera na katerem nam dovoli se izobraževati in usposabljati, ter kateri ima posluh do dela gorske reševalne službe, gospodu Šarhu in njegovi družini.
